Pozdravljen/a!
Te dni mi je uspel trekking na Rožanske kukove – na Velebitu.
Bilo je nepozabno. Zelo priporočam.
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/VelebitRozanskiKukovi
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Minule dni mi je uspel trekking po Veliki Paklenici na Velebitu.
Bilo je nepozabno. Zelo priporočam-
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/VelebitVelikaPaklenica
Lep pozdrav! Zvone
Minule dni mi je uspel trekking po Mali Paklenici na Velebitu.
Bilo je nepozabno. Zelo priporočam.
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/VelebitMalaPaklenica
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Minule dni mi je uspel trekking na Prag (Bojinac) na Velebitu.
Bilo je čudovito. Zelo priporočam.
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/VelebitPrag
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Minule dni mi je uspel trekking po Dabarskim kukovima na Velebitu.
Bilo je nepozabno. Zelo priporočam obisk.
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/VelebitDabarskiKukovi
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Na Velikonočni ponedeljek sem opravil 8 urni trekking po Obirju (slovensko Ojstrc). Uspelo mi je prehoditi 4 poti: Začel sem na sedlu Šajda, potem čez Kravji vrh na vrh Obirja. Potem se spustil proti Koči. Na Kraguljišču sem zavil čez “štenge” proti Galiciji pozneje pa proti Almu. Nisem šel do vznožja, ampak sem na cca 1000 mvr po brezpotju (ne priporočam) zavil proti poti s strani Reberc. Potem po poti iz Reberc do koče in od koče via Majerhof do Šajde. Bilo je krasno ( prava zimska idila). Snega (rahlega(novega)) je bilo več nižje, kot pa na vrhu.
Zelo priporočam obisk!
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/ObirTFApr2012# Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
S Srečkotom sva v marcu izvedla trekking po Solčavski panoramski poti in bližnji okolici. Začela sva ob 6 h na Slemenu, nadaljevala čez Podolševo in Pavličevo sedlo v dolino Bele v avstriji ter mimo Velikega vrha nazaj v Podolševo in do Slemena. Čudovitih 8 ur je minilo kot bi mignil.
Vsekakor priporočam na “sto načinov”: peš, tekaško, trekking, s kolesom, z avtom…
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/SolcavskaPanoramskaPot
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
V februarju sem z Srečkotom in Marjano, v skoraj nemogočih pogojih, opravil zimsko prečenje Pohorja ( Maribor- Slovenj Gradec). Začeli smo zjutraj ob 4 h v Mariboru. Sprva dokaj “normalni pogoji” – beri: nekoliko vetrovno in minus – 14 st.C, so se na zahodnem Pohorju ( Ribniški vrh-Črni vrh-Kope) , zaradi izjemno močnega vetra (s sunki do 80 km/h), temperaturo čez minus – 16 st.C, zametov do nad kolena , ponekod tudi do pasu, ter izjemno slabe vidljivosti zaradi sneženja – izredno poslabšali. Po 12 urnem boju smo se Nekoliko “pomrznjenih obrazov” srečno in spretno le “prebili” do cilja.
VEČ SLIK NA: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/PohorjeFebruar12TF
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Minulo nedeljo mi je uspel prvi letošnji trekking. Ugodne snežne razmere in vremenska napoved sta me “nagnala” na Koralpe. Kljub vetrovnemu vremenu in (ponekod) snežnim zametom, je 8:30 urni “dril” bil prav prijeten, predvsem zaradi čudovite narave. Nekaj od tega sem tudi posnel.
VSE SLIKE: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/KoralpeJan2012TF
Priporočam obisk!
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Za Silvestrovo mi je uspel zimski trekking po Peci. Gor (od karalule), potem na avstrijsko stran in nazaj dol, potem gor po zavarovani poti in nazaj dol (do karaule). Srečnih sedem (7) ur je minilo kot bi mignil. Bilo je krasno. Priporočam obisk.
Vreme ni bilo najbolj prijazno za “slikanje”, nekaj pa le… Poglej ostale slikce kaj, ko boš (če boš) imel kaj časa: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/PecaTFDec11
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Danes mi je uspel zanimiv izziv: pretekel/prehodil sem 6 čudovitih poti na Uršljo goro. Prvi vzpon (prva pot) sem opravil po “Železarski poti”, potem dol (druga pot) po tranzverzali proti “Križanu”, sledil je vzpon (tretja pot) ”čez Kopo” , potem dol (četrta pot)po “Kozjem hrbtu” in gor (peta pot) čez Naravski vrh ter na koncu dol (6 pot) “čez Kozarnico do Poštarskega doma. Z konec še tek do “izhodišča” ( Iverčkega jezera).
Vse je bilo “super”. Za celotno pot sem porabil cca 9 ur.
Poglej ostale slikce na: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/UrsljaTF
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Minulo nedeljo mi je uspela izvedba DGD Trekkinga ( Dravograd-Golica (Koralpe)-Dravograd. Torej: iz Dravograda na Košenjak, naprej na jez Golica in v Sobote (Soboth), potem pa na Golico (Koralpe) in nazaj čez Koglereck v Labot (Lavamund) ter v Dravograd. Za celotno pot sem porabil cca 11 ur.
Bilo je nepozabno.
Vsekakor priporočam obisk.
Več slikc lahko pogledaš na:https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/DGDTrekkingTF
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Včeraj mi je, od jutra do teme, uspelo preteči/prehoditi 4 čudovite poti na Golico (Koralpe). Prva pot (navzgor) od Brandla. Druga pot (navzdol) mimo koče Grunnager. Tretja pot (nazgor) mimo koče Huhnerztutz. Četrta pot (nazdol) mimo koče Boden.
Bilo je res čudovito.
Poglej ostale slikce na: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/GolicaTF2?authkey=Gv1sRgCLPb17mf8bvnVg
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
V torek mi je v 12-tih urah (od jutra do teme) uspelo tranzverzalno povezati 6 čudovitih poti na Olševo: najprej (1. pot)vzpon iz Slemena na Govco in Obli kamen, sledil je spust (2.pot) po zavarovani poti do magičnih “oken” in potem vzpon(3.pot) po položni poti v smeri Sv. Lenarta. Sledil je spust(4.pot) do Sv. Lenarta in čez Kolarjev vrh v Podolševo. Iz Podolševe vzpon(5.pot) mimo Potočke zijalke in na koncu še spust (6.pot) iz Golega vrha v Podolševo ( kmetija zg. Ošovnik), ter po cesti do Slemena. Na poti sem bil cca 12 ur (bruto).
Bilo je nepozabno. Priporočam!
Poglej ostale slikce na: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/OlsevaOkt2011
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
V soboto mi je, skupaj s prijateljem Janijem, uspela 20-ta izvedba čudovega izziva K-24 (v 24-tih urah je potrebno osvojiti in tranzverzalno povezati 12 največjih koroških planinskih vrhov :Uršljo goro, Smrekovec, Smrekovško pogorje (Krnes, Komen, Jankovec, travnik, Bela peč;…) , Raduho, Olševo in Peco (če naštejem le “najvišje “)). Skupaj je to cca 93 km in cca 5500 mvr gor in prav toliko dol.
Kljub 10 urnem nočnem drilu po mrazu in ledenemu vetru, ali pa (tudi) prav zaradi tega, mi bo, ob čudovitem jutru in še lepšem sončnem dnevu, ta “jubilejni” pohod, ostal v najlepšem spominu.
Za celotno pot sva, v tempu za “bogove” (beri užitek), porabila 22 ur in 30 minut.
Bilo je res nepozabno lepo.
POGLEJ OSTALE SLIKCE NA:
https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/K24DvajseticTF
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
“Zadnji” poletni dan v tem letu mi je uspel vzpon na Triglav! Gor čez Prag, dol po Tominškovi!
Bilo je čudovito!
POGLEJ OSTALE SLIKCE NA:https://picasaweb.google.com/1110213173 … vcHSu__RfA
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Vremenska napoved je za minuli vikend bila več kot obetavna in ni bilo druge kot:”gremo”!
Načrt je bil, da po “znanih in neznanih” poteh iz Črne na Koroškem, pridem čim dlje proti Triglavu. Izbral sem varianto iz Črne čez Koprivno v Avstrisko Koroško (Remšenik), potem čez Obirsko v Sela, Kot(e), Slovenski Pliberk in v Medvedji dol ter čez Karavanke (Medvedjek (1690 mvr)) v Pristavo , Planino pod Golico in v Jesenice, ter naprej do Mojstrane in čez Vrata … na Tiglav…
Žal, se mi vse ni izšlo po načrtih…
Po cca 22-tih urah in pol sem prišel do Aljaževega doma pod Triglavom. Še nočni vzpon na Triglav bi bilo tokrat “preveč”. Ne nazadnje, nekaj je potrebno pustiti tudi za “sanje”.
Bilo je nepozabno naporno in lepo.
Časa za slikanje tokrat ni bilo “preveč”, nekaj pa le:
SLIKCE POGLEJ NA: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/Cad
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
V septembru mi je uspela 19-ta izvedba čudovitega izziva K-24 ( Črna-Uršlja gora- Smrekovec-Smrekovško pogorje-Raduha-Olševa-Peca-Črna)! Lepa, topla in jasna noč, ter vroč in sončen dan so bili več kot le zagotovilo za popoln planinski užitek. Pridružil se mi je tudi Jernej in pot je minila kot bi mignil. Za cca 93 km poti in čez 5300 mvr gor in prav toliko dol sva porabila nekaj manj od 24 ur.
Bilo je nepozabno.
POGLEJ OSTALE SLIKCE NA: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/K2419Ta
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
V avgustu mi je uspelo “povezati (preteči/prehoditi)” 8 čudovitih poti na Peco.
Prva pot (1) iz smeri Črne navzgor po zavarovani poti na vrh slovenske Pece(Kordeževa glava), druga pot (2) iz Kordeževe glave proti Kneipsovem sedlu in navzdol proti Kumru, tretja pot (3) navzgor iz Luž na avstrijski vrh Pece, četrta pot (4) iz avstrijskega vrha Pece navzdol proti Globasnici, peta pot (5) navzgor proti Sibenhute in Kneipsovem sedlu, šesta pot (6) navzdol iz Kneipsovega sedla proti Topli , sedma pot (7) navzgor iz Tople proti domu na Peci in na vrh slovenske Pece(Kordeževa glava), osma pot (8) navzdol proti Mežici…
Ker se “pozabil” palice, sem bil “prisiljen” nekoliko “improvizirati” ( beri: tu in tam se posluževati “bližnic”, ki pa vam jih nikakor ne priporočam (o tem kdaj drugič).
Porabil sem cca 15 ur in opravil za cca 4180 mvr višincev gor in približno toliko tudi dol.
Škoda, da se mi ni kdo pridružil.
Bilo je krasno!
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/Peca?authkey=Gv1sRgCPm16pPMhOavGQ
lp. Zvone
Pozdravljen/a!
Junija sem se udeležil “kultnega” Velebitskega trekkinga. Prekrasna proga, dolga 100 km in s čez 6800 mvr gor in prav toliko dol, je bila speljana po atraktivnih Velebitskih vrhovih srednjega in južnega Velebita. Med 82 udeležencih, sem, kot najstarejši, zasedel 21 mesto s časom 25 ur in 28 minut.
Bilo je krasno!
Lep pozdrav! Zvone
Slike in filme z Velebitskega trekkinga lahko pogledate na: http://www.adventurerace.hr/hr/
Pozdravljen/a!
Konec maja sem se podal (solo varianta) po poti K-24 “plus” (drugič). Mežica-Peca-Topica-Ojstra-Obir- Olševa-Raduha- Bela Peč- V in M. Travnik-Komen-Krnes-Jankovec- Smrekovec- Uršlja gora- Ravne na Koroškem. Cca 150 km poti s 7700 mvr gor in dol se pretekel/prehodil v 34 urah.
Bilo je krasno.
POGLEJ SLIKCE:https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/K24Ex?authkey=Gv1sRgCN7YhbH_irqF1AE
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Maja me je prijatelj Leon povabil na 200 km dolgo Zasavsko pot: Kum, Litija, GEOS, Čemšeniška planina, … in tja do hrvaške meje (Bizeljskega) . Leon , Sebi, ZdravC in Rok so bili izjemna družba in kazalo je da bo nam uspelo… Žal, so predvsem vremenske razmere bile vzrok odstopa po 143 km in 34-tih urah. teka/hoje.
KLjub temu, je bilo nepozabno.
POGLEJ OSTALE SLIKE:
https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/ZasavskaMaj11?authkey=Gv1sRgCN2njbymtdqozgE
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Maja mi je, skupaj z prijateljen Janijem, uspel 17-ti naskok na K-24 (12 najvišjih koroških vrhov( Uršlja gora,Smrekovec, Krnes, Komen, Jankovec, V. in M. Travnik, Bela Peč, Raduha, Olševa in Peca). Za cca 93 km poti in čez 5300 mvr gor in prav toliko dol sva porabila cca 22 ur in 30 minut.
Bilo je krasno!
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/K24Maj2011
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Aprila mi je, skupaj z Zdravkotom C, uspel imenitev izziv: Čez Pohorje tja in nazaj ( Maribor- Slovenj Gradec- Maribor). Za cca 120 km poti in cca 5000 mvr gor in prav toliko dol, sva potrebovala nekaj več kot 24 ur. “Pomagali” so nam, (eni v eno, drugi v drugo smer Jani, Peter, Vera in Tina.
Bilo je krasno.
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/Extrem
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Marca mi je uspelo (tekaško) obiskati čudovita Lovrenška jezera.
Bilo je res krasno!
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/LovrenskaJezeraTf
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Februarja mi je uspel enkraten izziv : V zimskih razmerah se od jutra do teme povzpeti na štiri najvišje Koroške vrhove: Peco, Raduho, Olševo in Uršljo goro.
Bilo je krasno (kljub -15 st.C in ledenemu vetru na Peci)!
POGLEJ OSTALE SLIKCE: https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/KoroskiVrsaci
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Januarja mi je uspel ultramaraton čez Kozjak (Maribor-Dravograd), Pot dolgo cca 85 km, z višinsko razliko cca 4000 mvr gor in prav toliko dol, mi je uspelo ptereči/prehoditi v 18-tih urah.
Bilo je krasno!
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
http://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/KozjakJan11Tf
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Za Silvestrovo (2010) mi je uspel trekking čez Pohorje (Slovenj Gradec- Maribor)!
Bilo je krasno!
POGLEJ OSTALE SLIKCE:
http://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/PohZimSil10Pik
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Vzel sem si čas, in šel čez čudovito Pohorje… od jutra do teme… iz Maribora v Slovenj Gradec. Cca 12 ur je minilo kot bi mignil. Bilo je krasno! Zelo priporočam obisk!
Več slik na: https://picasaweb.google.com/111021317308786555031/Pohorje
Lep pozdrav! Zvone.
Pozdravljen/a!
Avgusta 2009 sem se udeležil gorskega teka čez Slovenijo. V 4-rih dneh smo morali preteči skupno 330 km z višinsko razliko čez 3500 mvr, oz vsak dan po cca čez 80 km.
Zaradi poškodbe sem odstopil po pretečenih treh etapah oz. po 230 km.
VSE O TEM NA: http://mountain.trans-slo.si/
Bilo je krasno!
Lep pozdrav! Zvone
Pozdravljen/a!
Te dni mi je uspelo preteči/prehoditi ” navidez nemogoče”: iz Maribora (čez Kozjak na Koralpe (Golico) v Dravograd in potem iz Dravograda (čez Pohorje) nazaj v Maribor!
Za pot “dolgo” cca 200 km in s čez 9000 mvr gor in prav toliko dol sem potreboval 46 ur NON STOP teka in hoje.
Bilo je zelo napornao, a čudovito.
To pot bom sigurno ponovil še kdaj.
POGLEJ ŠE OSTALE SLIKCE:
Lep pozdrav! Zvone
160 km in 160.000 korakov
Mariborčana Ivan Drvarič in Zvonko Mezga sta večna pohodnika in borca proti umetnim posegom v naravo. Čut te borbenosti je porodil zanimivo idejo, ki se je uresničila s tekaškim ultramaratonom iz Maribora čez Kozjak v Dravograd in naprej čez Pohorje v Maribor. Pot sta uspela osvojiti v cca 34 urah, 160 km in po 160.000 korakih po markiranih planinskih poteh in stezicah Pohorja in Kozjaka. Osvojila sta tudi vse najvišje vrhove in pri tem žalostno ugotovila, da se stanje narave tod okoli iz leta v leto spreminja – na slabše. Zaenkrat sta edina, ki jima je uspelo opraviti s to potjo nepretrgoma!
0 Zvonku Mezgi iz Elektra Maribor smo doslej na naših straneh pisali že dvakrat, vsakič v povezavi z izjemnimi gorsko tekaškimi podvigi, s katerimi se je zagotovo zapisal med ekstremne športnike ne le pri nas, temveč tudi na svetovni ravni.
Tokrat smo ga obiskali še tretjič, ker nam je sporočil, da mu je po dveh letošnjih neuspelih poskusih vendarle uspelo izpeljati za nas navadne »smrtnike« praktično nemogoče. V samo 34 urah mu je namreč uspelo v kombinaciji hoje in teka premagati 135 kilometrov dolgo pot s skupno višinsko razliko 7.900 metrov iz Maribora čez Pohorje do Črne na Koroškem. Koroški planinci »častijo« svoje planine z znanim pohodom K-24 oziroma bolj znanim kot koroških 24 ur. V 24 urah je treba osvojiti 12 največjih koroških planinskih vrhov, med drugim Uršljo goro, Smrekovec, Krnes, Travnik, Jankovec, Raduho, Olšavo in Peco – če naštejemo le večje.
Dolžina poti je 80 kilometrov s skupno višinsko razliko 5500 metrov, začne in konča pa se v Črni na Koroškem. In Zvonko Mezga ne bi bil to, kar je, če se ne bi odločil, da jubilejni deseti naskok na K-24 (samo letos je to pot opravil že štirikrat) opravi nekoliko drugače in ob še večjem izzivu, tako da ga začne v Mariboru – čez Pohorje do Slovenj Gradca, potem na Uršljo goro in naprej po poti K-24 – Sleme, Smrekovško pogorje, Raduho, Olšavo, Peco in v Črno na Koroškem.
In kako mu je uspelo pot, za katero bi drugi potrebovali pet ali celo več dni, strniti v samo 34 urah. Kot je dejal, je bil tokratni recept kombinacija ugodne vremenske napovedi, lahkega nahrbtnika, pohodnih palic, tekaških copatov, čelne svetilke, dobrega poznavanja poti, dobre telesne in psihične pripravljenosti, izkušenj in veliko, res veliko, sreče. Kot že rečeno, je načrtovano pot začel v Mariboru, v petek, ob 12. uri. »Načrt je bil,« pravi Zvonko Mezga, »da čim manj utrujen in poškodovan pridem v Slovenj Gradec in da v soboto, še pred temo, čez Smrekovško pogorje, Raduho in Olšavo dosežem tudi Peco in nato Črno na Koroškem. Izšlo se mi je več kot idealno. Pot sem dobro poznal, tako da ni bilo »napačnih odločitev in nejevolje«. Čez meni dobro znano in priljubljeno Pohorje je šlo brez večjih težav. Noč me je ujela na Lovrenških jezerih. Čudovit sončni zahod in pogled na obrise Grintavcev mi je le pospešil korak. Nočni tek po grebenih Ribniškega Pohorja in Kop je, ob jasni noči, s pogledom v osvetljena naselja v dolini bil kot naročen za »dvig morale«. Nekoliko težji je bil zahteven spust s Kremžerjevega vrha v Slovenj Gradec. Pod listjem so se skrivale pasti in prsti so spoznali marsikateri kamen, korenino ali štor. V Slovenj Gradec (center) sem prišel ob 23. uri. Po polurnem počitku za prigrizek sem optimistično začel težji del poti: Koroških 24 ur. Pred mano je bila znana pot, ki sem jo doslej premagal že devetkrat. To je tako bila moja, deseta jubilejna izvedba, in »spodrsljaja« si nisem smel privoščiti. Nočna pot na Uršljo goro seje precej vlekla, a je bil toliko lažji potem spust proti Slemenu in vzpon na Smrekovec. Jutranji tek po grebenih Smrekovškega pogorja ob čudovitem pogledu na s soncem obsijane Grintavce, Julijce in ne nazadnje bližnje Raduho, Olšavo in Peco je bil en sam užitek, tako da sem, kar svež, presenetljivo hitro pritekel do koče na Loki. Sledil je prigrizek. Pred mano so ostali še trije največji – kraljevski vrhovi: Raduha, Olšava in Peca. Vzpon na Raduho mi ni delal težav. Pričakovan pogled z vrha me je vseskozi priganjal, veličastni pogled na vrhu Raduhe proti Grintovcem, Julijcem in bližnji Olšavi in Peci pa me je še dodatno motiviral. Takrat sem že bil prepričan o svoji zmagi, le poškodovati se nisem smel. Sledil je hiter spust po zavarovani poti proti Grohatu. Tam me je že čakal prijatelj Rudi in mi ponudil družbo. Tako sva jo skupaj mahnila na Olšavo. Strmina Olšave naju je nekoliko ustavila, spet toliko lažji je bil nato tek po grebenu proti vrhu. Kaj lepšega: levo Raduha in Grintavci, pred nama Julijci, desno mogočna Peca. Tako blizu, a tako daleč. Tu me je Rudi zapustil z obljubo, da me počaka pri Kumru in »pomaga še na Peco«. Tekaški spust in tek do Kumra sta minila mimogrede. Noge so me še vedno presenetljivo dobro ubogale. Pri Kumru me je že čakal Rudi. Bližala se je tema in ni bilo izbire: še pred temo na vrh Pece. Bal sem se megle in otežene orientacije na vrhu. Pred leti sem tam v temi in megli s kolegom izgubil več kot dve uri časa za par sto metrov poti. Na srečo megle tokrat ni bilo. Skoraj brez ustavljanja, v nekaj več kot v dveh urah, nama je uspelo doseči vrh.
Zdaj sem že lahko slavil zmago, saj je bil premagan zadnji vzpon, in spust v dolino se, kljub njegovi zahtevnosti, ni zdel več nikakršen problem. Tu se nam je pridružil še prijatelj Stanko, ki nam je prišel nasproti iz Črne. Zelo zahteven nočni tekaški spust z vrha Pece do Črne je bil v prijetni družbi pika na i celotnega podviga. V Črno smo prišli še pred 22. uro in zastavljeni cilj je bil dosežen. Kaj naj rečem po vsem? Vsekakor nepozabno. Upam, da bom še kdaj imel priložnost, da opravim s to prelepo in zahtevno potjo.«
Brane Janjič
Abrahamovec Zvonko Mezga iz Elektro Maribor je, kot sam pravi, športnik od »glave do pete« in velik ljubitelj narave, predvsem planin. Hkrati pa je tudi eden tistih, ki radi iščejo meje svojih telesnih zmogljivosti. Te je letos preizkusil na ultramaratonu okrog Mont Blanca, ki ga je uspešno opravil v 35 urah, 20 minutah in 9 sekundah.
Pred kašnimi petnajstimi leti je zaradi stalnih poškodb opustil klasične športe in se začel ukvarjati z ultramaratonom in gorskim tekom. Najprej je začel s krajšimi gorskimi teki in maratoni doma, postopoma pa nato povečeval razdalje in zahtevnost. Za sabo ima tako osvojene že številne planinske vrhove v Sloveniji in tujini, med katere se je letos vpisal tudi Mont Blanc.
Pred leti sem se, pravi Zvonko Mezga, že povzpel na streho Evrope – Mont Blanc. Tokrat me je zamikalo vabilo za nekoliko drugačen obisk, in sicer na neprekinjen tekaški gorski ultramaraton okoli Mont Blanca. Potekal je v času od 26. do 28. avgusta, po ozemlju treh držav – Francije, Italije in Švice, začetek in konec pa je bil v francoskem Chamonixu. Na njem je sodelovalo več kakor 2000 ultramaratoncev. Čas ultramaratona je bil omejen na 45 ur. O zahtevnosti ultramaratona največ pove podatek, da je v predpisanem času na cilj prišlo le 773 tekmovalcev. Drugi so ali omagali, ali pa jim ni uspelo doseči cilja v predpisanem času. Meni je ultramaraton uspelo končati v 35 urah, 20 minutah in 9 sekundah. V tem času sem pretekel in prehodil 158,1 kilometra dolgo pot in pri tem premagal še višinsko razliko 17.278 metrov (gor in dol), ter zasedel 224. absolutno mesto oziroma 32. mesto v svoji kategoriji od 50 do 60 let. Med sodelujočimi z vsega sveta sem bil edini in sploh prvi iz Slovenije, ki mu je doslej (to je bila že njegova tretja izvedba) uspelo premagati enega najtežjih in najlepših ultramaratonov na svetu.
Priprave so trajale več kakor šest mesecev. V tem času sem opravil številne krajše (50 km) in daljše (85 km) trening teke po Slovenskih gorah, največ po Pohorju, Kozjaku in Koroških planinah. Sicer pa časa za trening med tednom večidel ni. Tako treniram le enkrat na teden, pravi Zvonko, in sicer najpogosteje ob nedeljah dopoldan. Treningi trajajo praviloma tri do pet ur, pogosto pa tudi deset ur. Trening največkrat obsega dva do štiri ali več zaporednih tekaških vzponov na mariborsko Pohorje – ne glede na vremenske razmere. Izjemoma, pred kakšno večjo tekmo, pa treningi potekajo tudi med tednom.
Start tokratnega teka okrog Mont Blanca je bil v petek zvečer ob 19. uri. Na cilj, pojasnjuje Zvonko Mezga, pa sem prišel v nedeljo zjutraj ob 6. uri in 20 minut. Po sicer dobro označenih, toda zahtevnih planinskih stezah, poteh in brezpotjih ter opremljen z obvezno opremo in oblačili za vse mogoče vremenske razmere, nekaj vode in rezervne hrane (kljub temu da so kontrolne točke s hrano in vodo bile dokaj pogoste) ter dvema čelnima svetilkama z rezervnimi baterijami sem bil na poti neprekinjeno dve noči in en dan. Med drugim smo se na poti morali štirikrat povzpeti na 2500 metrov visoke gorske vrhove in prelaze ter še veliko število nekoliko nižjih.
Prva noč in dan sta bila vremensko in tekaško idealna, druga noč pa je bila hladna, meglena in deževna. Razmere za tek ali hojo so bile skoraj nemogoče – skale so bile mokre in spolzke, na stezi je ponekod bilo globoko blato in voda, slaba vidljivost, lotevala pa se me je tudi čedalje večja utrujenost in bolečine v nogah.
Prvo noč smo tekli in hodili v nepozabni strnjeni koloni, polni energije in moči, glasni in optimistični. Čez dan se je kolona razbila, oblikovale so se majhne skupine, postopoma so zaostajali slabše pripravljeni. Zdaj smo bili glasni le še na kontrolnih točkah, kjer so nas navdušeno pozdravljali domačini in planinci ter nam dvigali moralo. Druga noč je udeležence te zahtevne preizkušnje v celoti razbila. Čedalje bolj so se poznale posledice že pretečene in prehojene poti. Koraki so zdaj bili že dosti krajši in počasnejši. V popolni tišini smo s svojimi mislimi in bolečinami posamično tekli ali korakali po dežju in temi cilju naproti. Zadnji vzponi, še bolj pa spusti, so bili najtežji. Če nam na začetku težak teren ni delal preglavic, je bil zdaj vsak korak posebna študija. In ko sem po enemu dnevu in dveh nočeh neprekinjenega teka in hoje v temi zagledal luči Chamonixa, so hipoma izginile vse bolečine. Skoraj lahkotno sem zadnje kilometre pritekel v tako zeleni cilj – Chamonix, bogatejši za izjemno izkušnjo, nepozabna druženja in z veliko željo, da se kmalu spet vrnem na steze in poti pod bele vrhove Mont Blanca.
Brane Janjić
Zvonka Mezga iz Elektra Maribor smo na naših straneh že predstavili,in sicer ob izjemnem podvigu ultramara-tonu okrog Mont Blanca. Kot nam je povedal že takrat, se na takšne podvige pripravlja ves čas, z izjemnimi turami po slovenskem gorovju, pri čemer mu je s svojimi naravnimi lepotami in razgibanostjo še zlasti pri srcu bližnje Pohorje, pa tudi Kozjak – gorovje, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo. Potem ko se je februarja letos lotil zimskega prečkanja Pohorja, seje Zvonko Mezga aprila lotil nove avanture, s katero bi se po rezultatih sodeč zlahka vpisal v svetovno knjigo rekordov. Kot prvemu iz Slovenije in verjetno tudi na svetu je namreč samo v enem dnevu uspelo preteči in prehoditi obmejno pešpot med Slovenijo in Avstrijo oziroma v samo 23 urah in 37 minutah premagati približno 130 kilometrov zahtevne poti z višinsko razliko do 3895 metrov. Kot nam je povedal, se je na poti srečeval s snegom do kolen na Košenjaku in mivko do gležnjev ob Muri, vmes pa moral premagati še vrsto drugačnih izzivov, ki jih s sabo prinaša takšna pot čez drn in strn. Sicer pa je sam podvig in pot opisal takole. Startal sem v soboto, 15. aprila, ob 18. uri pri mostu čez Dravo v Dravogradu. Pohitel sem na Košenjak, da ga prečkam pred temo. Ker pot poteka po južni strani, se je sneg pojavil šele na 1200 metrov višine. Gaz je bila zadovoljivo poledenela, tako da se mi ni nič pogrezalo in je do vrha šlo kot po maslu. Na vrhu me je pričakal čudoviti sončni zahod. Veliko slabše pa je bilo potem navzdol (spust po severni strani Košenjaka) proti Pernicam. Več kot meter snega in pogreza-nje do kolen. Za 400 metrov višinske razlike spusta sem porabil celo uro, vseeno pa se mi je uspelo spustiti še pred temo. Naprej sem pot nadaljeval tekaško. Neverjetno polna luna mi je odlično pomagala. Pot sem poznal in ni bilo nobenih »napačnih odločitev«. V Bistriškem grabnu se mi je še uspelo nekoliko okrepčati v vaškem mladinskem domu, potem pa do Kungote nič, razen vode in rozin. Proti pričakovanju je bila pot čez Kozjak prej suha kot mokra, mehka in idealna za tek. Vrstili so se nočni spusti in vzponi: Podlipje, Kapunar, Remšnik, Duh, Tojz-lov vrh. Zdaj mi je že šlo na tesno, ker sem porabil celotno zalogo rozin. Tako sem se do Kungote, kjer meje »rešila« odprta trgovina, skoraj privlekel. Sveže grozdje, sendvič in moj »doping« koka kola so me dvignili na noge in že sem pot nadaljeval tekaško po asfaltu proti Šentilju in Sladkemu vrhu. Lepo sončno in nekoliko vetrovno vreme je bilo idealno za nadaljevanje. Po Sladkem vrhu sem zavil po poti ob Muri. Njen tok in prijetno šumenje sta me kar vlekli proti Radgoni. Več kakor petnajst kilometrov je pot potekala po mivki ob Muri, tako da me žulji na nogah niti niso preveč motili. Ob mostu v Gornji Radgoni pa sem bil že pred 18. uro v nedeljo. Kaj lepšega. V manj kot štiriindvajsetih urah sem opravil s to prelepo potjo. Bilo je vsega: od čudovitega sončnega zahoda in gaženja snega do kolen in pogreza-nja v sneg do pasu na Košenjaku, nočnega teka v globoki tišini ob polni luni po grebenih in grapah Kozjaka, čudovitega sončnega vzhoda na Duhu, teka po asfaltu ob sončnih gričih Slovenskih goric, do teka po vroči mivki ob šumeči Muri…
Skratka, eno samo nepozabno doživetje.
Brane Janjič
